dovršena jesen trka na pozlačeni čas

v prezeblem listju se utaplja lebdeče  sonce

vroče, dolge roke steza po megleni zemlji

išče ostanke gorečih poletnih noči

vsepovprek pleteni mavrični zastori

gori gora in nebesa so nedolžno blizu

topli obrisi minljivih urokov bledijo

v preperelih stopinjah spominov

tvoja samota je moja žlahtna družica 

v njej odpiraš globoka jadra skomin

veter pa spi na mrzlem golem kamnu

v sanjah poljublja dvojino najinih src

Silva Langenfus