Potok teče, v reko se izteka,
ta se v morju širnem izgubi;
dan z nočjo nikdar se ne prereka,
tam na nebu štejem jaz oči.

In v sipinah saharskih ni gneče,
sonce s peskom skupaj zagori;
modrec se ne išče v mitu sreče,
zlo in dobro puščata sledi.

V mislih trpkih so vsi tisti lačni –
kot izbrani, da neznosno le trpe;
drugi – vsega siti, slepi, mračni;
lakota drugačna prazni jim srce.

Ždim kot ptica, glej, na žici, v dnevu,
ne razumem tisočih stvari;
najdem se v nobenem branem spevu,
grejem hladne, prazne si dlani.

Kaplje napojijo žejen kamen,
ulica v nevidno zacveti;
usta kar zaklenejo se v amen,
v prvi dih tam dete zakriči.

nada pecavar