SOBA 241
Soba 241 ni številka,
je šepet med zidovi,
kjer se utrujen korak spremeni v dihanje.
Z oknom, ki odpira srce
v svet drobnih jader,
ki zibljejo spomine kot otroške čolničke
na površini pozabljenih poletij.
Zavesa plapola kot krilo galeba,
vabljiva in svobodna,
in vsak večer, ko sonce poljublja pomol,
si soba nadene zlati šal domačnosti.
Tu je stol, ki zna slišati
molčanje bolj kot besede.
Tu je svetloba, ki pozna barvo tvojega smeha,
in blazina, ki ve, kako sanja tvoj tilnik.
Včasih kaplje dežja po ograji balkona
igrajo tisto staro melodijo —
isto, ki jo igra tudi tvoj dom,
ko pogrešaš, pa ne znaš povedati komu.
Soba 241 ni zatočišče,
je pristajališče duše,
marina za nevidne ladje srca,
ki znova in znova najdejo pristan.
In ko odideš,
ostane dišava tvoje prisotnosti
ujeta v zavesah,
kot slana sled ljubezni na steklu.
Ker soba 241 ne pozablja —
le čaka,
kot drugi dom,
da se vrneš.
Čudovita pesem, Nuša! Preplete skrajno bolečino v eno samo lepoto. Hvala.
Hvala vam za takšen komentar!
Me veseli, da vam je pesem všeč.
Kako občutimo prostore je pravzaprav izrekanje, kako občutimo sebe. V pesmi gre tako za popolnost sobe, kakor za popolnost pesmi same, ki ju napolnimo takrat, ko vstopimo vanju! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Čudovita pesem! Jo berem, ker je med nominiranimi.
Opazila pa sem eno napakico, ki jo lahko odpravi le urednik, ker je pesem že podčrtana.
Včasih kaplje dež(JA?) po ograji balkona,
igrajo tisto znano melodijo -
Ronja, hvala!
Nuša, upam, da boš opazila ta dva komentarja.
Morda pa lahko tudi:
Včasih igrajo kaplje dežja po ograji balkona,
tisto znano melodijo
ali
Po ograji balkona igrajo včasih kaplje dežja
tisto znano melodijo
Milan Ž. - Jošt Š.
Sem tudi pri sebi opazila napako in jo popravila. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuša Ilovar
- 10. 10. 2025 ob 14:08
- Prebrano 412 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 149.57