OGLEDALO LASTNEGA OBSTOJA
umivam si zobe
nekaj mi ostane med dlesnimi
kot droben kamenček časa
zamegljeno ogledalo ne govori
v njem je samo moj odsev,
ki nekaj razmišlja
včeraj sem mislil, da sem nekdo drug
danes mislim, da sem nihče
jutri bom mislil, da sem misel
ko se dotaknem ogledala
se dotaknem sebe v steklu
spijem požirek vode iz kozarca
v vodi je okus preteklosti,
ki se tihotapi v možganih
nekaj mi govori:
" v sebi imaš arhiv"
odgovarjam:
" arhiv poln spominov"
zasmejem se brez zvoka
belina ploščic se raztegne v neskončnost,
kot da bi kopalnica bila vesolje
in jaz -
majhen, razpršen,
nepopln odsev
Pesem se me je dotaknila in me spomnila, kako malo se poznamo ... popravi le:
ko se dotaknem ogledalao
se dotaknem sebe v steklu
Lp, Ana
Hvala Ana, za opozorilo na pravopisno napako. Popravljeno.
Lp, Ramiz
Čestitke k pesmi, ki je ogledalo lastnega obstoja ...
lp, Ana
Hvala Ana za čestitke in podčrtanko.
Lp, Ramiz
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 05. 10. 2025 ob 12:13
- Prebrano 250 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 146.49