Bodičasta in bleda, vsa nevidna,

skrita v tkivu, včasih v srcu;

zeleno rdeča, ko prebije mejo.

Včasih umiri jo bilka čudodelna,

premaga, pogasi to grozno trnje,

ki neznosno po telesu rije.

Ko Asklepij je nemočen,

priklonimo se eni in edini

kraljici večnosti, ki sprejme nas kot mati ...

Objame nežno, da oblaki zacvetijo

in vse, kar hudega je, več ne obstaja;

ostaja le, kar lepega je živost dala.

Nada