I

Zaradi vseh vprašanj, ki jih nisem znal postavljati

je prišla kot skrivnost, ki se z ustnicami odkriva

Njene oči so bile polne teme

Ki je ni izbrala

A je hotela biti odgnana

Njen glas je bil šepet

Ki prosi za dovoljenje, da spregovori

In stal sem pred njo z željo, da jo poslušam

Bil sem svetilnik

In ona je bila ladja z opraskanimi boki

In razpokanim krmilom, ki škripa pod viharnimi vetrovi

Videl sem valove

Ki so jo vlekli v globine

In kako pozablja dihati pod vodo

Neba za njo ni bilo

In vse je bilo izgubljeno

Edino obzorje

Je bilo dno

Vzljubil sem jo, preden se je sama vzljubila

Prej

Preden je začela verjeti

Da je vredna ljubezni, ki ne boli

In od nje ne zahteva, da se vname v imenu oddaljenega sonca

II

Ko sem jo spoznal

Je bila rokopis prepisan s tujimi rokami

Katerega pomen sem doumel v vrzelih med vrsticami

Bila je knjiga, ki se težko odpira

Ko sem jo spoznal

Je brisala sledi svojega obstoja

In se opravičevala svetu za prostor, ki ga zavzema

In govoril sem ji

Da je gora - ne prah

In popoln vihar - ne puščava

Da je nikoli ne more biti preveč

In ko hoče videti svoj obraz

Naj se vidi tako

Kot jo vidim jaz

Ker sem videl žensko

Ki je bila vedno plamen

Zasut s tujim pepelom

III

Sedel sem zraven ruševin

Ki jih je imenovala s svojim imenom

Nisem ji rekel naj karkoli pozabi

Ker takšna tema se ne pozablja

Ampak, da obžaluje to, kar je nekoč bila

Kot jok za izgubljeno

Domovino

In naj se nauči abecede svojega glasu

In da je reči nekomu

NE

popoln in močan stavek

Bil sem prvi

Ki jo je vprašal, kaj si sama želi

In čakal sem odgovor na katerega se je splačalo dolgo čakati

Ker ta želja kaže sever njenega bitja

In ta prostor, ki ga od takrat izbiram

Za svoja prebivališča

DragoM