BOŽIČNICA

Božičnica bo od sedaj obvezna,
tako odločila je glava trezna,
potrdila jo skupina glav je zvezna,
denar se našel bo na dnu brezna.

Podjetnik zdaj si v stiski lase puli,
račune šteje, kreditna mu sirena tuli.
»Vladarji, prevelike čevlje ste obuli,
le čakajte, da banka tudi vas oguli.«

»Če bo obvezna vsaka štirinajsta plača,
bo firma šla pod led, ne bo rasla pogača.
Verjemite, da dobro se z dobrim vrača,
tako ostane mi le oglodana krača.«

Upokojencem po vrsti revščina preti,
s pokojninami komaj da se preživi.
»Če samo zaposlenim božičnica cveti,
naj vsaj drobižek še nam se pozlati.«

»Božičnico nam daj – čeprav na kredo!«
»Podjetnik bankrot bo, dajem vam besedo!«
Upokojenec doda: »Tudi mi imamo bedo,
naj padejo drobtinice še v našo skledo.«

Politična glava pa obljubi, daje roko,
da v blagajni denar deli se na široko.
A ko vsi pogledajo vanjo globoko,
tam črno brezno zeva do neba visoko.

Vsi kričijo: »Manj naj dobi, kdor več zasluži,
kdor s trudom, kdor s sivo glavo kruh si služi.«
Denar se vmes z Bitcoinom okuži,
ostane le dolg, zapis v knjigo si prisluži.

Podjetnik v breme, delavec brez nogavice,
upokojenec s prazno vrečo gre v vice.
Država pa v smehu prikriva nam resnice:
božičnica pride – a v obliki zadolžnice.

In ko decembrska pesem potihne,
ostane le tišina, ki v prazen žep dihne.
Saj v breznu, kjer denarja zven utihne,
ostane prazen nič, ki pesnika navdihne.

mlinarjev