Festival Pranger 2025 je za nami. Na tej pesniški dogodivščini so rastle najrazličnejše entitete; lešniki, ki so popadali z lesk in se ujeli v Tanjino čezjezično poezijo; Lucijino Severno in Baltsko morje, izza razdalj pa družinsko drevo in - magnolija s cvetovi kot pticami; delfin, ki pride po vdih čez zmehčane zidove Alojzijine sobe, da bi ... in prišle so še druge živali: Petrov maček, ki naredi samoto živo in utripajočo, Miklavževi škorpjoni, kače, golobi ... ki imajo simbolne pomene, moja muha, s katero se izenačujeva in mrtev pes ... in prav zares veliko dreves! - kot bi papirju vračali njegovo prapočelo,  saj smo ga uporabili za nastanek vseh teh pesmi in zbirk. In pesmi so naseljevale tudi brezštevilne osebe: od izrekovalk in tvorcev, do tistih iz davnin in živih, poznanih, do povsem anonimnih, ki prek  poezije šele postajajo vidni (njihova žrtvovanja, bolečine, spreminjanje ...).

Jelka, Varja in Luka so ta realistični habitat, vdore imaginacije in preraščanje v simbolnost izjemno razgradili, v pesmih so našli nanašanje na različne mitološke, filozofske, jezikovne, humanistične in literarno teoretske vzporednice ali podstati, ki so privedle do te (zdajšnje) poezije. Najbolj me je zamislila čezvrstnost, posojanje jezika entitetam, ki ga nimajo in nevarnost njihovega poškodovanja s to gesto. Zbirke so se po tej analizi razrasle pred nami z novimi, globljimi pomeni in pri naslednjem branju bomo v njih našli še veliko več kot pri prvem.

Najbolj pa so pesmi oživele na različnih branjih, v ljudeh,  ki imajo radi poezijo ali jo tudi sami pišejo - še posebej sem bila vesela Pesemsijk in Pesemsijev, s katerimi smo se srečali in poklepetali ... Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je bila naša poezija pospremljena s prevodi v malteščino, v baročni dvorani radovljiške graščine z vrhunsko srednjeveško glasbo, vsakič pa so poslušalce na stolih čakali posebni zvitki, ki jih je kot kolaže verzov iz naših zbirk domiselno pripravila pesnica Natalija v vlogi producentke. Najboj pa so pesmi silile k drevesom, poskritim živalim in prisluškujočim ljudem med ruševinami starodavnega gradu Kamen - še sonce jih je obliznilo in zdi se, kot da bi takrat zares dokončno postale od vseh!

Tri Urške, Lara, Dominik, Dejan, Katja iz radovljiške knjižnice (tudi izjemna povezovalka večerov) in še kdo od teh neutrudnih ljudi iz Prangerjeve ekipe in članov domačih društev in kulturnih organizacij so nas spremljali iz enega v drug dogodek, ki nam je približal Radovljico z najbolj prijetne (in kulturne) strani ... prodajali naše knjige, reševali drobne zaplete, ki jih zaradi njihove učinkovitosti niti nismo opazili in bili ves čas prijazni, topli, profesionalni ...

Če bi izbrala le eno besedo za opis dogajanja na letošnjem Prangerju, bi to bila: prečudovito.

Več vsebinskega in kritiškega za tiste, ki vas zanima, piše (je posneto) na spletni strani festivala.

Še nekaj fotoutrinkov, ki sva jih posnela Gregor in jaz: