Danes nisem štel korakov,

ne sekund in srca taktov.

Danes zgolj sem obstajal,

iz vrelca miru se napajal.

Še hrib se v meglo je ovil,

na vrhu me med veje skril.

Zdaj vem, zakaj hodim tja,

kjer ni ljudi in ni meja.

Ni prepirov, ni ovir,

v sebi začutim mir.

Večkrat za spoznanje

zaprem oči, doživim sanje.

Sanje, ki že v otroštvu sem imel,

razprostrl bi krila in poletel,

nad goró, nad zemljo,

nad dolino svilnato.

Rok Leš