V čast klavstrofobiji,

nikoli ne zapiram oken.

In misli.

Obisk živalskega vrta,

pogled na ujeto svobodo,

prebudi nelagodje.

Podobno tistemu,

ob konstipaciji.

Le,

da še niso ustvarili Donat ZOO.

Zaprte ceste in šole,

zaradi večno nedokončanih del

in poplav.

Meje,

ker pustoši nov virus.

Postajamo bodoča hladna nacija,

ker se zapiramo vase.

Revnim zapirajo bančne račune,

mladim vrata,

da bi se čimprej naučili

zapirati poglavja

brez besed.

Med štirimi stenami,

v službi,

se odbijajo informacije.

Nekdo ima mamo na zaprtem oddelku,

nekdo je bil osemnajst let po krivem v zaporu,

nekje so našli otroke zaklenjene v kleti,

zapirajo tvoj najljubši lokal.

​Prej,

kot pride do vsega tega,

pa ti ukažejo,

da zapreš gobec.

Naivno upam,

da predno me ignorantsko zaprejo

pod betonsko ploščo,

nek znanstvenik

v laboratoriju,

iskajoč rešitev za tisti virus,

stori napako.

In povsem ponesreči,

odkrije formulo

za odpiranje oči.

Črni Kos