mi smo potomci

nezemeljskega življenja

- ne verjamite mi na besedo -

poglejmo v naše dlani

svetijo se kot sateliti

v naših očeh 

utripajo spomini večnosti

mi smo potomci

ki pozabljamo materin jezik

govorimo v šifriranih frekvencah

naše pesmi so iluzije

kot plakati ki jih veter trga s sten

naše molitve so misli

ki se izgubljajo v praznino

mi smo potomci

nezemeljskega življenja

hodimo po ulicah

kot da so to planeti

ki jih je potrebno osvojiti

z grafiti z razbitimi steklenicami

z ljubeznijo ki se nikoli ne izgovori

ampak vedno eksplodira

mi smo potomci

zato ne verjamemo v meje

naši potni listi so svoboda

naše meje so brazgotine

ki še vedno krvavijo

naša domovina so sanje

ki jo nihče ne more kolonizirati

mi smo potomci

nezemeljskega življenja

če nas sprašujejo kdo smo

odgovarjamo s tišino

ker samo tišina

ima dovolj prostora

da sprejema vse naše privide

Žiga Lev