Brez besed se razhajava,

izgubljava drug drugega v razburkanih

in v mirnih morjih namišljenega.

V razhodih so besede kot neonski jopiči,

s piščalko na prsih,

a luknjo v dvojcu brez krmarja

zakrpa le zlati katran iskrenosti.

Tektonska razpoka,

na stičišču najinih notranjih pokrajin,

zeva – vse širše, vse globlje.

Ugreznile so jo zapuščenosti srca,

naložene v prekate,

kot nevidne usedline samoumevanj;

kot podnebje,

ki segrevajoč vztrajno ohlaja planet,

in ne – niti roj otrok

je ne zmore zasuti.

Porcelanasti lonec bližine,

iz katerega sva srkala živost,

neopazno popoka,

razleti se v ostre črepinje

na prašnih tleh najinih let.

Roki lepita nerodno,

a le nežnost štirih dlani

lahko vrzeli zaceli.

Utrujene dlani, ranjene

dlani se trudijo v kitsungu,

a v lepilu ostanejo madeži krvi.

Znajdeš se v tunelu:

cev teme in dva izhoda -

preden ga ozavestiš,

si se že stokrat obrnil,

tako da ne veš, od kje si prišel

in kam greš.

Iz ledene teme se vžgejo besede,

ki s čekani razparajo še zadnji

zbledeli ostanek bližine

in v drobovju pustijo vso

ostrino izpadlih strupnikov.

Odtujena, vsak v svojem obnebju -

praznina požira okruške spomina,

jih v kamnino zaklepa;

a čas jo strga s svojim žgočim jezikom

in veter raznaša v prah pustinj.

Otroci se ne vračajo

kot ptice selivke.

Redkeje prihajajo,

vsakič krajše ostajajo -

mrazi jih postana svetloba,

ki se cedi skozi reže ledenega gnezda.

Otopelost sobivanja raste

kot bohotna gliva pogube,

iz por neslišanosti,

nevidenosti, neprisotnosti,

nečutenja.

Tam je izginila čarobnost besed,

pogledov, dotikov –

otrpla v preteklost

z odprtimi vrati izbire:

da te posrka črna luknja

ali te izbruhne supernova.

Nihanje v praznem teku,

tek na krožni cesti

golta počasi, neboleče, a vztrajno

v živo blato neprebavljenih

besed.

fionapanmor