pijanec je pesnik z otečenim jezikom,
krsti tla s poceni džinom
in temu reče sveta voda.
njegove molitve prihajajo zamomljane,
a vsaj pridejo.

zadrogiranec pa
je menih v pogorelem samostanu,
zamenja zapovedi za drobtine tišin,
žveči kemične duhove
kot obhajilne hostije.

pijanec pada v stole,
mize, ženske, napake -
vse trdne, vse lomljive,
vse dovolj glasne, da ga spomnijo,
da še diha.

zadrogiranec pada navznoter,
se potopi skozi lastna rebra,
brez pljuska, brez prič,
le tih aplavz krvi, ki pravi
ja, ja, ja - še enkrat.

pijanec se bo prepiral z luno
do jutra,
izgubil in pil na poraz.
zadrogiranec pa jedel modro
in pogoltnil celo nebo,
brez prepira, brez zmage,
le tišina na krožniku.

oba stradata,
a le eden še vedno žveči.

Hors