Kjer na domišliji opravim lobotomijo

in iz nje kot z bonboniere jemljem besede.

Karamelne in rumove

uporabim za umirajoče galebe,

sončnice

in Evridikine korake.

Kavne in marcipanove pustim

za tiste,

ki sesajo svetlobo iz otroških oči.

Kjer prilika dela tatu,

nastavim svoje ideje,

da bi premamile svobodo.

Premalo se bleščijo za čudež,

zato jih kot plenilci grobov

pograbijo le tisti,

ki nimajo svojih.

Kjer se skušnjava boemstva

obleče v dekleta z vratovi z Modiglianijevih slik,

brez jutranjega nasmeška.

Pijača nima cene,

kljub temu morala bankrotira.

In prihodnost,

še preden odpre svoja vrata,

razglasi stečaj.

Na njih piše,

da je pesem le izgovor za napake.

Obrnil sem se,

kot nekdo,

ki se ne bi smel,

da te spomnim.

Na vseh teh mestih si prvič priznala,

da naju želiš v vseh eonih.

Mislim, da si me z nekom zamešal ...

Črni Kos