Zgubljen sedim na stolu v hladu sobe,
ne morem vstati, kot da bi prilepil noge,
v kuhinji, kot kaže, pognal sem korenine,
le hip potreben je in čudna misel pride.

Če pojem zdaj košček kruha,
zakaj le sled drobtin mi še ostane?
Kje ostale so vse dobrote,
zakaj v trebuhu, zdi se, da brenči mi muha?

Krožnik pade z mize, se razbije,
črepinje razletijo se v kotičke, pod omare.
Strmim v tla in misel čudna pride v možgane,
... zdaj na mizi ni več hrane zame.

Pogled mi skozi okno na poljano plane,
zunaj veter drevju veje zgane,
ptice v jatah iščejo ostanke hrane,
narava s svojim ritmom, meni, celi rane.

In stopim ven. Za mano vrata se zaprejo.
Spoznam, da svet okoli mene ni le iluzija,
znotraj hiše v sebi iskal napačno sem idejo,
zunaj pa spoznal, da v naravi vlada harmonija.

Tomaž Jevšenak