Bil je sončen dan z oblakasto kopreno,

ki ostre barve je zastirala v nežnost dneva.

Povabil si me, naj prisedem.

Pomarančevec se sklanjal je nad naju,

zrele pomaranče so dehtele

in najina mladost je vrela iz spominov:

”Bila si točno taka, kakršno sem sanjal!

Bila si vila, ki je stanovala v vili,

obdarjena z modrino las, oči, nasmeha ...«

je rekel moj prijatelj iz mladosti.

”Da, spomnim se veselih dni študentskih,

ko šalam tvojim komaj sem sledila,

zato je vsak od naju skrenil pač po svoje.«

Zamislila sva se pod tem drevesom,

kako le čas naplavi vso resnico.

Kljubujeva in dokazujeva, kaj je ljubezen!

Če zdaj bi si želela sočno pomarančo,

pristavil lestev bi, podal roko,

da zlahka bi dosegla sadež.

Utrgala bi ga, podala tebi,

in ti bi nežno našel pot k sredici,

da skupaj bi jo použila.

Nada