Vem, nekje si, v množici,
moj pogled skrivaj se ozira za Teboj.
Vem, da si. Nekje.
Nihče ne ve, kaj se plete
v moji glavi.
Zdi se, da sem opazila Te,
a trenutek zatem se zavem,
da bil je privid, ki bi lahko bil Ti.
Moj nemir, kot kaplja sreče
po licu mojem drsi,
opazim Te, tam si Ti,
pogleda najina se srečata,
nasmehneš se.
Želim ustaviti čas,
ujeti trenutek večnosti,
občutek, ki zbudi ga v meni
Tvoj nasmeh. Ne najdem besed…
Samo še to.
Nikar se ne nehaj smehljati.

Maja Kržišnik