
Čakali so zoro,
čeprav ni kazalo, da pride.
Zazrti v goro
prosili, naj sonce še vzide.
Verjeli so v srečo,
čeprav je nikoli niso imeli.
Zaprti v ječo
so le na svobodo želeli.
Zdaj slišijo klice,
odločne, nekje iz globine.
To glas je Resnice,
odgovor na vse bolečine.
Še čakajo zoro,
a tisto, ki pride z Neba.
Ne gledajo v goro.
Zdaj upajo le še v Boga.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!