Sence migetajo na oboku,
potok se izteka tam v neslišno.
Je nebo razprto, v sinjem loku,
jutro sveže je, zelo prepišno.

So privid le - te postave sloke?
Le zakaj so se sedaj zbudile?
V čipkah so prozornih gibke roke,
dolgi jim lasje - so one vile? -

plapolajo, glej, kot dimi sveče.
Zavrtijo tam se kot vrtavke,
v gibe se spreminjajo goreče ...
ko izginejo tam s hitrim letom kavke.

Sama sem ostala - misli v svili,
dihi moji so srebrno beli,
kačji je pastir podrsal s krili,
vonji dneva so močno se vneli.

nada pecavar