V hladnih jutrih njena slonokoščena koža žari,
nežna rdečica se dviga, ko prva svetloba zore zagori.
V svežem zraku njena lepota nežno podarja,
toplino, ki preganja sence iz noči.

Njen smeh pleše kot leden vetrič,
vsak vdih je oblak, ki se v jezeru umiva
in narava se ustavi, kot  narisan ptič,
v tihih trenutkih se zdi, kot da te ta čas uspava.

Pod srebrnim nebom se razkrije njena skrivnost,
z vsakim korakom svet okoli nje zažari,
portret, naslikan z mehkim zlatom dneva, gozd,
v preprosti lepoti podarja ves njen čar v oči.

Zato naj jutranji hlad sedi v tišini,
ker v njeni toplini, je mraz, ki je v pozabljeni dolini.


https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/190959/on_cold_morning

Tomaž Jevšenak