Z izdihom se zaslišim v glasu melodije,

veter v zvon zaganja svoje fantazije,

premikajoči zrak iluzije.

Nevidna sila skozi drhtenje trave,

dviganja valov, pregibanja smrek,

lomljenje vej, lomljenje besed.

Žoga v obrambi, na sredini,

v visokem loku, v kazenskem prostoru,

in namen zgreši samega sebe.

Naprej, skozi sekunde, minute, ure,

dolžino kratkih in dolgih besed,

ponavljanj in mladosti.

Ležem v trenutek, gasnem;

pogrezam se v nezavedno temó;

tri nadstropja, od zgoraj spust, v drugem gori luč.

Nežna dlan plete nitke skozi sanj,

skozi noč zaganja veter se pojoč

le to noč, le še eno noč, besede moje sklenjene v obroč.

Marsko-Marjan Škoda