Bojim se.

A čas je,
da objamem vse tiste zarodke,
ki se niso smeli roditi
in vse tiste,
ki ne bodo smeli biti.
Uslišim neslišno hlipanje in jok, krče.
Podržim jih z globokimi čistimi dihi;
z uspavankami v jeziku,
ki ga samo oni poznajo.
Glas postaja rubinast
in hrani kot materino mleko,
ki se več ne steka mimo.

Čas je,
da se ne bojim prednikov;
ne zanamcev.
Dovolila sem jim,
da so se prisesali
na moje mehke stene
in požrešneži
goltajo najboljše,
najbolj živo kar imam.
Njihovi obrazi niso moji.
Ko jih trgam, se maličijo
in brizgajo grožnje z glasovi,
ki so ostri kot ravnokar nabrušeni noži.
Ne ustrašim se;
razbrusijo se na moji koži.

Ti ostaneš.
Imeli bova še eno rundo.
Mogoče več.

nada pecavar