Davnina verza v meni
Zaživel sem in začel –
da bi končal.
Nikoli se nisem bal,
da ne bi uspel.
Najraje začnem zvečer,
ko dež poje po tleh,
veter gnano potiska naprej,
sneg vleče preko mej –
megla pa razvaja
s sladkorno peno na ustnicah.
To počnem že dolgo –
od prejšnjega veka,
ko sem kot trmasti klinec
rastel v človeka –
še polnega življenja.
Me slišiš, ti verz?
Nisem prikazen!
Ne greva še narazen!
Vedno znova začnem –
da bi končal,
in vedno znova končujem –
da bi začel –
premišljevati o davnini –
želim jo kot veter,
kličem kot dež,
pišem kot sneg –
in jo tako kot sonce
spet nosim v sebi,
tiho, vedno znova.
.jpg "Nada")
... pesnik je ujet v verze, ki hočejo na plano, kajne!
Ja, Nada, verzi, ki hočejo ali pa še nočejo na plano.
Pesnik hrepeni za davnino, ko so deževali, prileteli z vetrom ali naletavali s snegom na plano, da bi jih kot sonce objel, ogrel ... in tako imel.
Hvala ti za lep odziv. Lep pozdrav.
Biti mora pravi trenutek
Pravi čas za pravi verz in
Nikoli ni konec ker le ta kliče
K novemu začetku. Lepo Caki
Lep dan ti želim
Irena
Irena hvala za poglobljeno razmišljanje o koncu in začetku našega – vrtečega se kroga.
Lep pozdrav, Caki
To počnem že dolgo –
od prejšnjega veka,
ko sem kot trmasti klinec
rastel v človeka –
še polnega življenja.
trmast klinc
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: F2#Caki
- 17. 09. 2025 ob 17:24
- Prebrano 440 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 169.58