
Vrata kot obet,
z leseno kožo zobajo drobtine preteklih dni.
Praznina sten je prekinjena,
zapolnjena s pričakovanjem.
Znani vonji polnijo nosnice.
Kljuka pretaka prijazne dotike;
je kot krušna skorja v dláni,
težki od spominov
na vonj po babičinem kruhu,
z mehko sredico tolažbe.
A vhod ni vedno ljubezen.
Lahko je vdor brez povabila.
Vrata razumejo in dopuščajo
lahkotnost pozdrava in težke poglede;
po kavi dišečo tišino in brbotanje pogovora.
Spomini, shranjeni v drobnih praskah.
Molk, prelomljen z rahlim podrsavanjem podplatov,
dokler ne ostane le prostor
za dobrodošlice.
...dokler ne ostane ne prostor za dobrodošlice...
čestitke!
Zdi se, da iščemo izhode, a je bolj verjetno, da smo še vedno pred vhodi. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!