Smešno, kako se včasih 

trudiš odklepati dele duše 

neznancu, 

ki živi za oknom

elektronske kože. 

Nekaj, kar sprva diši po miru,

hitro postane obsedeno stanje. 

V kuverti  prgišče drobtinic,

sčasoma zamenjajo prodniki osame. 

Nebo pregoreva od zrele lepote,

ti pa spregledaš robide,

senčne lišaje, 

kombajn v daljavi,

milino pravkar preplašenih ptic.

Stotero sonc spregledaš,

medtem, ko brskaš za ključi, 

da bi odprl vrata. 

Ne sebi. 

Nekomu drugemu. 

Ajdovakasa