Na pločniku, kjer so bile nekoč stopinje,

zdaj leži igrača brez roke.

Otrok je ni odložil,

padla je, ko je nebo počilo

kot steklo nad morjem.

Vojna nima obraza,

samo črne luknje v stenah,

samo imena, ki se nikoli ne izgovorijo.

In vendar - kdo šteje male lobanje,

kdo meri jok, ki ga ni več?

Palestina ni beseda,

ampak brazgotina, ki krvavi stoletja,

ni zastava,

ampak prah, ki se lepi na kožo,

dokler človek ne postane pepel.

In mi?

Mi stojimo pred ogledalom

in se sprašujemo,

ali bi lahko tudi naš glas

rešil eno samo srce,

prej kot bo oklepnik prežvečil

še eno mater.

Taras Miller