Vzame me veter včasih s sabo,

ponese na krilih me svojih v pozabo.

Preko ravnic, čez tisočero meglic,

sliši le najin žvižgajoč se klic.

Preko hribov, preko gorà,

še luna in sonce se z nama igra.

Nikogar še ni, naju jutro budi,

le listje se z nama čez trate podi.

Mogočni slap iz gore se vije,

pod njega se najina duša skrije.

Na morju iz valov zraste odeja,

le samotni otok je najina meja.

O nesi me nesi veter s sabo,

čutim svobodo kadar sem s tabo.

Odprl svoja jadra bom na široko,

milje prešteval čez morje globoko.

Rok Leš