V čistilnico že dolgo ni zavil,
pod nohti nabrana prst ima že zgodovino,
sodu je že davno dno izbil,
svojci vse redkeje primaknejo za vino.

Nekdaj se spraševal je o provenienci pokojnih,
kateri bil dober, kateri bogat, kdo je bil zobar, kdo pa soldat,
zdaj le sanjari o trenutkih spokojnih,
zakaj se spominov ne da pokopat?

Z mrtvimi delil je temne skrivnosti,
pel jim je slavo, se pričkal zaman,
ni jim zameril besedne skoposti,
saj vendar jim bil je poslednji šaman.

Ob luknjah neštetih se vest utrdi,
kot žebelj poslednji, ki zabit je v krsto,
po trugah spuščenih v sklepih zvoni,
smrt ne objema, zagrabi te čvrsto.

Kaj rajnkim bi sodil, ko pa sam več ni živ,
uvidi, da postal je tême zapornik,
zdaj le še spečim je nevoščljiv,
zato tokrat zase izbere nagrobnik.  

lovilec