steklenica se nagne,
jantarno steklo se poti kot vročica,
pijem, dokler se stene ne zibljejo
kot utrujeni boksarji v zadnji rundi,
vsak dih je kovanec, vržen v prazen džuboks,
brez pesmi, samo votel ropot.

sam sem s počenim stropom:
madež v obliki zemljevida
do dežele, ki nikoli ne bo obstajala.
zrak smrdi po rji in scanju,
sedim v njem,
kot da sedim v sebi,
kot da je moja koža gnilo pohištvo.

zunaj okna
se noč zloži sama vase -
črna cunja, premočena do konca.
luna ni nič drugega kot noht
oglodan do bolečine.
psi lajajo na nevidne sovražnike,
sprašujem se, če sem eden izmed njih.

roke drhtijo.
kozarec pade,
razleti se kot pok kladiva.
poližem tla za tistim, kar je ostalo,
jezik prereže drobec,
kri se zmeša z viskijem.
zakrament, ki ga nihče ni prosil.

ura nima več številk.
samo isti trenutek,
ki samega sebe znova in znova žre.
slišim ga grizljati,
slišim ga šepetati,
zvok zanke, ki se zateguje v temi.

vsaka beseda, ki jo skušam zapisati,
je kamen, ki tone v blato.
ni reke, ni morja,
samo zatohla jama,
ki požira jezik s celega.
še kar mečem,
še kar tonem.

sosedje se smejejo skozi zid,
njihovi glasovi so noži.
njihova sreča je ogledalo,
ki mi kaže, česar se nikoli ne bom dotaknil.
odvrnem se,
objemam tišino,
držim jo kot truplo,
ki ga ne morem pokopati.

telo srbi po koncu.
žile se vzdignejo kot ceste,
vabijo rezilo,
vabijo rdeče razlitje,
ki bi utišalo vse.
a roka zastane,
strahopetna ali usmiljena,
ni pomembno katera.

zato znova pijem,
po požirku pa:
počasno utapljanje.
čakam, da me gnev dokončno uniči,
da me izpljune,
da me pusti brez obraza v jarku.
zvezde zgoraj gledajo z mrtvimi očmi,
ni jim mar, če zgorim ali izginem.

na koncu
ni konca.
samo še ena noč,
še ena steklenica,
še ena tišina
preširoka za prečkat,
pretežka za nositi.

temu pravim življenje.
temu pravim nič.
temu pravim moje.

Hors