Bije,

mŕzko udarja ob túrn.
Pod njim gomile vztrepetajo.
Ikebane šepetajo otožne psalme.

Čez
kamen,
trn,
pritlikav brin,
na listju,
v vetru
solze obležijo.

Na rahlo
odvržejo svoje luske,
zapustijo lice,
kakor

da so odvrgle težo bremena.

Tišina grizlja zidove.
Prelést v notranjih prostorih
zastirajo polkna.
Skozi špranje prodira mrč.

V vsakem od oken
je moč zaslediti
drugo zgodbo.

Tam pod starim hrastom so še vidne sledi stisnjenih vek.

Jutro je.
Sonce vzhaja v duši.
Roka je položena čez usta in preko vseh robov jezika,
do ožganih trav,
polen,
drobnih tresk
in iveri
z namenom,
da se usodni nasmeh
ne zvabi rano v pogubo,
in se tako lažje ohranijo
vse nianse časa,
ki ne izzvenijo prehitro
v zdrizaste cilje skozi prste
v dan.

Jernej Jager