Le kamen sem iz mozaika,

ki osmo že milijardo slika,

vsak je drugi in ni enak,

vsak le zase je junak.

Je to hiša moja, dom?

Kakor brata ljubil bom

vsako bitje, vsako dušo

in legel bom v polno rušo.

Da mi zemlja lahka bo,

lažja kakor je nebo

in da me bode malo strah,

saj sem bil in spet bom prah.

Čuj! To bode parodija,

ko nas gleda anarhija

izza kota vse navzkrižno,

jokali bomo res ponižno.

Fuj te bodi razparača,

naj poljubi te krastača!

In gnus, ki sodi ti porota,

lastni materi sramota!

VonMann