Skrčen v muko

prepovedane arabeske

okušaš puščavsko trpljenje

arktičnega pingvina.

Odvržen z ravne poti,

v jedru zakopan mutiraš,

za petami metafizike

z vsemi nevarnimi obsesijami

puntarke,

ki stisnjena v zasoplost,

trga, praska, bode v oči -

še vedno gledajoč čez ramena

svojih mater,

vznemirja z repom speče vode,

na jeziku preizkuša distanco

med resnico in lepoto.

Trpko jo zapogne v somrak

nezanesljive prihodnosti,

da ne zdrsne v brezpotne hoste.

Na konec police odloži

klinčke, cimet, kardamom –

za dremež Trnuljčice,

za krvaveče ustnice,

ki vse preveč vdano poljubljajo

raskavi križ.

fionapanmor