Od nekdaj sem si želela opisati svetlobo,

ki se spremeni hitreje kot ji sledi misel,

ali obzorje s smrekovimi vrhovi,

ki se pokončni dvigujejo v nebo,

temni in nazobčani

kot robovi

pod kotom izrezani iz papirja,

ali oblake, 

kdaj čipke, kdaj puh, kdaj sive in kobaltne

preproge, ki se vlečejo čez pokrajino,

ali kapljice vode, ki se zberejo v vlago

neslišno in težko,

in sredi tega tebe, ki si obsedel v travi,

pritrjen 

kot spomin,

duh, ki ne pripada temu trenutku,

kamnit odsev daljave,

tuje in brezmejne,

nedosegljive človeškemu pogledu.

Maša Šemrov