I. začetek je vedno tišina

noči so bile težje, kot bi morale biti
kot da se je zrak sam odnehal premikati,
kot da luna opazuje, a noče poseči vmes.
nihče ne govori, ko praznina vstopi.
samo sediš tam.
piješ.
vzameš, kar je v predalu.
in čakaš, da najprej pomežiknejo stene.

telo hoče živeti,
še ko je um ugasnil luči.
trza v sanjah.
kašlja.
prosi za vodo.
ti mu daš le še en kozarec strupa.

II. obrazi zjutraj

zjutraj so vsi izgledali enako:
utrujeni možje v vrsti za nekaj cenenega,
nekaj grenkega,
nekaj, kar je žgalo v grlu in izbrisalo
pogovore, ki jih niso mogli dokončati.

nikoli si niso gledali naravnost v oči.
pogledi so ostali na tleh,
kot da je žalost nalezljiva
in so se že utapljali v dovolj lastnih.
nek moški je rekel: tu sem samo, dokler spet ne dobim dela,
a njegov obraz je povedal drugo zgodbo.
teže v koži ne moreš skriti.

III. lakota telesa

želodec renči, a ne po hrani.
nahraniš ga s pepelom in ognjem,
nahraniš ga z duhovi boljših dni,
nahraniš ga s spominom, da ti je nekdo nekoč
pogladil lase, ne da bi kaj zahteval v zameno.

lakota je po nečem, kar ne zgnije,
po nečem, kar te ne pusti stati v dežju,
ko šteješ zadnje kovance.

a take hrane ni.
je nikoli ni bilo.

IV. ljubezen, ki je vseeno odšla

vedno je bil nekdo.
nekoč so se smejali,
njihov nasmeh je bil nekaj, za kar se je bilo vredno boriti.
njihove čevlje si prinesel do postelje, ko so zaspali na kavču.
držal si jih, ko je nevihta tresla okna.

potem so nekega dne odšli,
in postelja je bila odprta rana,
kjer ni raslo nič, razen spomina.

ljubezen ne umre kot ognjemet.
umre kot plesen,
počasi in grdo,
v kotih hiše, ki si jih nehal čistiti.

V. noči brez konca

je polnoč.
potem tri.
potem pet.
ura je lažnivec,
ker si še vedno v isti sobi,
še vedno držiš isti kozarec,
še vedno nočeš verjeti, da je jutro na drugi strani.

ulice so prazne,
razen potepuškega psa, ki lovi sence.
zavidaš mu -
vsaj ve, kaj lovi.

VI. zlom

vedno pride do zloma.
ne glasnega, ne junaškega.
brez trobente, brez krika.
samo telo, ki se preveč nagne nad umivalnik,
um preutrujen, da bi se držal pokonci.

to je zvok ničesar,

zvok nečesa, kar se končno preda,
zvok, ki ga ne moreš slišati, ker žalost

nima zvoka.

VII. konec, ki ni konec

ampak se zbudiš.
vedno se zbudiš.
telo zavrne dokončnost.
praska, sopiha, trese se.
in spet si potegnjen v svetlobo,
ki je nisi prosil.

tu ni zmage.
samo preživetje.
tisto, ko odpreš oči,
narediš še en korak
in se sprašuješ, če bo jutri
tišina končno zmagala.

Hors