20170111
V brezprostorju
me še zamika
izustiti
kakšno čez najvišjega,
pa izpraznjena
zgolj naslonim
glavo
v tvoje
tiho naročje,
utrujena
od vse neskončne
slepote in gluhote,
ki ju stresa
pod moje
korake
INRI.
fionapanmor
Napisal/a: fionapanmor
Pesmi
- 06. 09. 2025 ob 19:45
- Prebrano 292 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 157.47
