Poljubiš me,

kot da bi kradla čas iz žepa vesolja.

Toplota tvojih ustnic

sproži alarm v mojih žilah.

In ravno ko pomislim,

da me boš pogoltnila celega,

se ustaviš.

Umakneš se,

kot da bi se spomnila,

da ima ljubezen rok trajanja,

če jo porabiš preveč naenkrat.

Ostane mi zrak,

ki ga ne morem izdihniti,

beseda, ki je ne morem izgovoriti

in utrip, ki bije,

kot da išče pot iz mene.

Nasmehneš se,

kot da veš,

da si me pustila na robu

najboljšega dela pesmi,

ki nikoli ne bo imela refrena.

Žiga Lev