I.

zrak je preveč čist,
kot zapuščena soba
še preden se je začel pretep.
hodimo skozi
police priročnih trgovin,
plastika sveti svetleje,
kot bi lahko kdajkoli Luna.
nihče se več ne prepira.
to je nevarnost.
ne nevihte, ne vročina,
ampak ta vaja v tišini,
kot pes, ki čaka
na lastnika, ki se nikoli ne vrne.

II.

morja naraščajo brez drame.
ne bes, ne pest,
samo počasno plazenje
kot pijanec, ki išče pot domov.
ribe izginevajo.
otroci žvečijo vitamine
s smešnimi obrazi risank na škatlici.
moški proda čoln za staro železo
in se smeje preglasno
ničemur posebnemu.
zdi se, kot da je konec
že prišel
in smo pozabili opaziti.

III.

zadnje stoletje je naloženo v omarah,
zloženo v karton,
nikoli razpakirano.
odšli bomo kot najemniki
s kreditom za najemnino -
tiho izseljevanje
sredi noči.
brez transparentov.
brez angelov.
samo luči, ki brnijo

in potem ne več.

Hors