Stene so gluhe

Besede sprejemajo

V tišini

Ne ugovarjajo

Celo če gre

Za žaljivke

še vedno so bele

Ker so bile na njih

Obešene samo slike

Mene pa ima

Da jih popišem

Da jih označim

Kot smo označeni tisti

Ki smo ožigosani

Za celo življenje

In nikoli

Se ne moreš

Premislit

Ja, stene so strpne

Poslušalke

Ne ugovarjajo

Ne ponižujejo

In lahko jim zaupaš

Najbolj srečne trenutke

Ali pa žalost ki razjeda

In vrta z bolečino

Naravnost v dušo

Niso plašne

Hrabro stojijo

Na svojem mestu

Nič jih ne zmoti

Gledajo brez oči

Tema jih spreminja

V strahove

A zaenkrat mi še ni

Potrebno imeti

Prižgane nočne lučke

Človek je velik duh podnevi

Ponoči so prave

Edino sence

In vampirji

Ki pijejo kri

IŽ-lev