
Mala kolesca
zdrobljena pod silo
velikih zobnikov.
Sečoveljski solni cvet
s svojim krasom
ne bo nikoli opajal
ne nemških frankfurteric,
ne italjanske pice;
ne francoskih baget,
ne argentinskega stejka;
ne indijskih čapatov,
ne japonskega sušija;
ne kitajskih rezancev,
ne ruskega boršča.
Sečoveljski solni cvet
požrl bo vezi
med srcem in umom,
med sestro in bratom,
sosedo in sosedom -
zavoljo utopičnih ideologij
bo v ščepu ostal
nad kranjsko klobaso,
nad potico;
nad ajdovimi žganci,
ričetom in joto,
ko bomo Butalci še naprej
sejali koprive
in žrli neslano prežganko.
Pozdravljen Svit.
A mi lahko razložiš svoj komentar? Na prvo žogo sem si ga vzel čisto dobesedno in me je prizadel.
OJ, Hovk,
sploh nisem mislil nate,
Temveč na "solni cvet" kot na prispodobo
odkritega in zdravega mišljenja, misleč na evangelijsko misel:
...če se sol izpridi s čim se bo zemlja osolila."
Se opravičujem, sicer pa čestitke za dober zapis.
Hvala za razlago Svit.
Kljub gojenju kopriv, še kuham in jem ajdove žgance, domače ocvirke in zelje, ričet, joto..., soljene s sečoveljsko soljo.�
Čestitke k svojevrstni odi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Hovk
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!