to je nekaj lepega,
biti zmeraj zadnji, ki izve stvari.

ko sem se rodil,
sem bil zadnji, ki je to vedel,
ko sem izgovoril prve besede,
so tisti, ki so jih zapisali, bili nažgani.

v njihovem dnevniku piše:
nekaj nepomembnega,
a jaz sem prepričan,
da sem tisti dan rešil svet.

pri petih letih sem si obljubil,
da ne bom kot moj oče.
zdaj,
ko se bližam štiridesetim,
postajam rak na prostati, ki ga je on premagal –
zaželjen nikjer
in počasi se širim vsem, povsod.

vse.
povsod.

tu sem končal.

v –
vse.
povsod.

morda tja
na koncu
gremo vsi.

in na koncu
ostane:
ni,
kjer -

bi se
lahko skril.

Hors