Črna luknja ni ena.
Razpasle so se.
Cela epidemija jih je.
Nimajo naravnih sovražnikov.
Razmnožujejo se hitreje
od bakterij, sadnih mušic
in listnih uši.
Črne luknje
imajo vseskozi odprte oči.
Z enim samim spogledom,
kot voluhar na vrtu požrejo
najtanjše koreninice naših sinaps;
s premetenimi poljubi
in v njih skritimi strupniki
nam na ustnicah,
ne puščajo ran-
le v slino nam spustijo
niti pajčevin,
ki se čez noč
spremenijo v jeklenice.
Prisesajo se
na našo bit
bolj kot pijavke;
razpredejo se čez nas
bolj kot veliki metljaj
v jetrih goveda.
Napravice s čipi
in satelitsko povezavo
so v moških rokah
večkrat kot cigaret in pivo;
v ženskih večkrat
kot maskara in šminka;
v otroških večkrat
kot duda in igrača.
S svojim vakuumom nas požrejo,
izsesajo srčne prekate,
zasvojijo čute,
paralizirajo ude
in nas pogoltnejo
kot vrtinec
v pomivalnem koritu
ali straniščni školjki.
Na drugi strani resničnosti
nas izpljunejo
kot žive mrtvece,
ki z vonjem več ne zaznavamo
svojih iztrebkov,
ko hromi in prazni bolščimo
v lakomna žrela ekranov.

Hovk