Danes med vrstice gledam,
kaj v resnici vse tam piše.
Sama v noči tu posedam,
v nekem kotu temne hiše.

V soju lune, ki zahaja,
berem tvoja sporočila.
V meni pa se dvom poraja:
Bova kavo še kdaj pila?

Vedno bolj skeli pri duši,
kar v napisanem že slutim.
Moje upanje se ruši,
strašno samo se počutim.

Veš, v tej noči sem spoznala,
kaj je res in kaj sporočaš.
Meni vera bo ostala...,
vsaj o tem ti ne odločaš.

Katarina Ambrož