
Vprašanja lete nizko,
kot sence.
Kot molitev brez odgovora.
In jutra so že dolgo drugačne barve.
Vse odkar ranjene ulice zajtrkujejo
kosmiče iz ruševin
in pijejo mleko strahu.
Vprašanja se plazijo v hiše,
kjer bi morale biti sanje.
A tam so ožgani čevlji,
razbite igrače,
imena brez teles.
Nekje drugje sonce vstane
brez slabe vesti,
na terasah se pije kava,
zrak diši po žemljah in rogličkih,
v parkih se igrajo otroci
in sprehajajo psi,
novice so le oddaljen šepet.
Je sonce nehalo vzhajati za nekatere?
Ne vidi matere,
ki nosi kruh kot relikvijo?
Ne vidi,
da v njenem pogledu ni več svetlobe,
le zidovi, ki so se naučili padati.
In vendar -
tudi tam, kjer so otroci pena morja*
in so angeli med zvezdami,
še rišejo sonce -
z rdečo, oranžno, z rumeno.
* to prispodobo velikokrat uporabi v svojih pesmih Faeq Al Khatib
Hvala, Marija
Tankočutno napisana pesem - vpašanja, brez odgovora!
Tako izgleda. A kaj hitro smo lahko tudi mi tisti, ki jim 'ne bo več vzhajalo' ...
Hvala tebi Gregor
Lp, Marija
Ps.: Večkrat imam v mislih tudi tvoje žirafe,
... saj veš, komunikacijo med glavo in srcem
... mogoče bi lahko nastala delavnica, tako kot o pikah ●
Hvala, Nada,
... v teh čudnih časih, ne morem drugače, kot misliti na vse strašne stvari, ki se dogajajo.
Lp, Marija
Tolminka, se strinjam s teboj,
vse je v neposredni bližini.
Hvala za dotik.
Lp, Marija
Zdi se, da civilizacija ocenjuje napredek le še s slepoto tega, koliko empatije je potrebno zavreči za doseganje prestiža in z njim povezanega brutalnega egocentrizma.
Čestitke za budnico!
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala Milan,
... tudi za krasen komentar
in za črtici, seveda.
Lp, Marija
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!