Kot modro nebo z belimi oblaki,

kot sončni zahod z zlatimi kraki,
kot mavrica, ki se v morje zlije –
tako lepo mi njihova duša sije.

Če brezskrbnost bi jim lahko podaril,
bi v njihova srca za večno jo skril.
Mladost čudovita, spomini na njo –
ko ob ognju pesem zapeli so za njo.

Ko v kartah so radi osla iskali,
po hribu se med cvetlice podali.
Kdo bi zameril to mladostno norost –
nekoč do nje iskali bodo še most.

Naj jih življenje ponese na pravo pot,
naj lepo jim bo prav povsod.
A ko oglasil se tisti znani bo glas –
notranji otrok vas kliče, namenite mu čas.

Rok Leš