Tišina bogov

zaudarja po smodniku,

po raztreščenem drobovju otrok

in kraljestvu teme.

Človeštvo v ogledalu hrepenenj

nemo zre v procesije

nagačevalcev pogubnih ideologij-

koraki šumijo kot pepel v vetru.

Materina uspavanka,

ptica popotnica vetru sprememb,

se obira

ob obilju zlagane pokorščine.

Lačni pogledi se lepijo

na rulete desnakov, levakov

in nališpanih mrtvakov,

ki mežikajo praznim stavam.

V zavetju pesmi

pritlehno odmevajo

odklenjena prekletstva

prednikov in zanamcev.

Golost v mrazu

pušča sled

v nežen bolero,

ki ga pleše samota.

fionapanmor