Pod to streho, kjer je nekoč grela peč,
hlebec kruha, zaživel je dišeč.
Minila so leta, letni časi so se spremenili,
v nove čaše smo upanje prelili.

Miza je prazna, ognjišče se ohlaja,
nova zgodba je povedana a stara zgodba ostaja.
Preiščem nebo, iščem pernatega prijatelja,
da mi pove zgodbe ob koncu poletja.

Ali s tako svobodnimi krili, pernate jate,
vedo za drobtinice, zame, zate?
So zrna zlata, na tako zelenih poljih,
bila raztresena iz strganih vreč, mojih?

Veter vzdihuje, ko sonce čez nebo potuje,
a praznina noči, strašljive sanje po deželi posuje.
In v zraku tiha prošnja, neizrečena, ostane,
za zrna upanja, zate in zame.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/190467/grain

Tomaž Jevšenak