Lej ga scanca, tamle gre,

glavo dol, rep med noge,

A si se spet nekje poscal?

Nekje nekaj ven skozlal?

Si crkovino kje skopal?

Kot poiskal, ga posral?

Steno spet podriskal?

...

Nisem mesta izsledil,

dobro je ‘potičke’ skril.

Upam da ni kje crkovine,

pazim, da ne nagazim ‘mine’.

‘Potičke’ so kakor minsko polje,

kako sem lahko še dobre volje?!

tak al tak, slej ko prej korak smrdi,

ko kosim, naletim, frči v vse strani.

Epsko impresivna, bila je že driska,

ko po steni je špricnilo od pritiska.

...

Pusti mi pri miru koš za smeti,

ne raznašaj jih po celi kuhinji.

Kuža moj, kompost ni hrana,

spet boš bruhal ko fontana!

Trebušček te bo spet bolel,

meni spet bo gor metalo,

ti spet vame boš strmel,

kot da ne bi razumel.

Vema že takrat oba,

da ko prilika pride

in spet se bo dalo,

da v svet se uide,

spet boš kozlalo,

ti pasje budalo.

...

Sredi noči, te srbi

in boš sredi čohanja,

nabijal sproti tacoma,

da bo treslo stene in tla.

Sredi noči najslajše se laja,

nikoli se okoli nič ne dogaja,

gledoč v noč bom zehal vedoč,

da efektivno le živce mi kljuvaš,

medtem pa te hvalil, da čuvaš.

Iskreno mene včasih prime,

da bi kužek v koči živel,

ne seveda sredi zime,

da ne bi bošček,

v mrazu trpel.

...

Priznam, da tega je bolj malo,

je vse res, ni pa časovno zrcalo,

priznam, pretiravam, da je humor

in ni kar naprej, ko pa je, je hardcore.

Čeprav nastane luža, potička in sračka,

tačka imeti, več kot vredno, je še vedno.

...

Skratka, res sem naveličan luž in min

ali me slišiš,

kuzlin sin?!

Z. Peperko