
ko nekje veter ječi nad tisočerimi kostmi
z ekranov hrumi reklama o svinjskih rebrih po akcijski ceni
iz kavarn šumijo klepeti
lahkotnost se obeša v dan
brez vonja trupel ki visijo z zobovja režeče lakote
soseda ima oblečene črne nogavice
in črnina lije po vsem kar pogleda
za vse druge je cvet akacije bel
kot krsta njene hčere
mostovi čez tuja brezna so polni sprehajalcev
zakaj bi skakali preko ograj
med črno cvetje akacije
in za koga še cveti belo
saj oči na plakatih razprodaj
ne iščejo cvetočih dreves
Za koga še cveti belo, črno cvetje akacije ... na eni strani ... in Reklame polne akcij na drugi strani.
Bolečina vije iz vprašanj brez odgovorov.
Irena, čestitke za to opominjanje!
Bodi Dobro, Caki.
To je pesem, ki kriči o krivicah našega člasa. Naj najde bralce!!
Hvala ti, dragi Caki in tudi tebi, ki znaš videti dobro, naj ostane vse dobro.
lpi
Nada, hvala. Res me razjeda ta huda krivica in grdote, ki jih spočenja človek. Ali je sploh lahko drugače?
lpi
Ja. Svet v katerega smo rojeni ... Včasih ( zadnje čase) se sprašujem, kako je sploh še možno pisati pesmi ( o čem drugem ... )
LpLidija
Res je, Lidija, kot da je ob bolečini tolikih drugih v nas ovenela vsa radost ...
le s težavo se iztrgam, da najdem lepše misli. Moram pa jih najti, jih vrniti vase, da z lepoto zdravimo in pošiljamo svetlobo.
Hvala in lp
pi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!