Ko pesnik piše: "V meni je praznina,"
mu v resnici zmanjkuje kofeina.
Metafore slepe kot srne v temi -

“Na nebu je ptica," “Me duša boli."

Naslov te pesmi je: "Dotik Matilde,"
spominja pa bolj na šolsko nalogo.
Liki, "pretreseni" v vsakem pogledu,
pometajo kanon kar pod preprogo.

Prav vsaka kitica je "mojstrovina,"
"prefinjenih" filtrov Chat GPT-ja.
Notri je zmeda, za zjokat vsebina,
primerno za stile novega tipa.

Seveda med njimi so tudi izjeme,
a to so "marjetke" med množico rim.
Zato Poezija, oprosti mi dvom -
berem te, čutim ne ... in vse manj gorim.

Poet trpi, se nervozno preseda,
zaključi pa: "Všečkaj!!! Link je v profilu!"
Nato se odpravi k mecenu na čaj,
dišečem po travi  in po kadilu.

Globina je šepava, verzi brez dna
in nekaj je zvez za dušno pijanost.
A to se prepleta s poznanstvi vsevprek,
s teto in s čajem ob petih - za zbranost.

Ni čudno da dvomim, naj mar verjamem,
ko kritik vzdihuje: “Verzi globoki!”
Res nočem ob čaju rebusov brati -
pred nosom mi piše: "Muca v razpoki."

Seveda med njimi so tudi izjeme,
a to so "marjetke" med množico rim.
Zato Poezija, oprosti mi dvom -
berem te, čutim ne ... in vse manj gorim.

triglav