DŽAHILIJA

 

Mi smo prejeli zavezo od tistih, ki govorijo:

»Mi smo krščani«, ampak večino

tistega o čemer so bili opominjani so opustili,

zato smo med njih sovraštvo do sodnega dne vnesli;

a Alah jih bo zagotovo obvestil o njihovih dejanjih.

(Koran, Sura V, Ajet 14)

 

 

 

ALAHOV SRD

 

Alahu hvala, Alahu večna hvala v nebesih,

sila Prerokovo srce v naš črni beduinski šal zopet je ovila;

naša uma urne konje spet je osedlala,

cvetje ponovno v puščavi je vzklilo in luna zasijala.

 

Pred smrtno ostrino meča džavri, hijene zdaj beže,

a maliki in idoli še vedno stoje

in zlato tele v posmeh redé,

krvna rana pred Alahovim očesom puščavski pesek bo zalila.

 

Kaj ostri meč sovragov,

kaj hrumeči oblak njih osedlanih konj,

kaj džini in idoli, ki hrabré njih postroj,

vse to Prerok vnemar postavi, nas Alah k večnosti budi!

 

Le kipeča bratska kri, Preroku sen krati,

v plamenu sovraštva maščevanje zdaj medí,

sam je sredi noči,

res velik srd je Alahov, ki glavo mu bistri.

 

 HADIDŽA¹

Kod blodi tvoja duša moj angel mili?

Hrepenim, še vedno slišim tvojih blestečih peruti šelest.

Rotim te, iz temine vstani z razprtimi krili,

naj moj obraz se zopet divi!

Drhteč spomin na najine noči izpite,

kot sij mesečine zapolni mojega srca votline.

 

S peno postaranega srca kužne hranil sem podgane,

na nedrjih čutil sem njihova srčeca bolestna.

A bitjeca so se razbežala in me zapustila,

le duh tkanine tvojih belih peres,

lek za smrtne rane je globoki vrez.

 

Za trdnost in modrost zaman na gori molil bi proseč,

a do mogočne gore izgubil sem pogled,

daljni tvoje so ljubezni predani vzdihi,

brez tebe Alah ne obišče me v votlini.

 

RAKAT

Oh, Najvišji in Edini,

gospodar svetov in večnosti do poslednjih dni,

Isa mu na desnici sedi,

obračam se na kralja Arturja telo poteptano,

kako najti džavra silnega Ahilovo peto.

O, Najvišji in Edini,

ne plašim se,

naj zajamejo usode me plameni!

Pomiluj mojo dušo

in obvaruj me džinov, padlih angelov in zlih urokov.

 

AJŠA²

Nisem več deklica mala,

nisem od očeta prekmalu se ločila!

Tvoje obrvi so stroge,

a od topline tvojega ognjišča sem prevzeta,

v valove puščavskega vetra moja svila je objeta,

moje bele grudi so brsteče,

obliva sij jih mesečine hrepeneče,

a brezmadežna so moja lica, ki prekriva jih tančica,

čar resnice v očeh se mi leskeče

ob pogledu nate, kot blaženega Jahja, obliva me svetlina,

a moja duša sluti, da iskrica v očeh,

kot suho travo vname Učenika.

To ve vsak, ki kdaj okušal je slasti modrosti.

Prerok moj, ne duh sprevrženi,

v pomladnem vrtu pila bi prelesti!

Prerok moj si, to je največ kar sem si lahko želela,

a ne da brado kvišku bi nosila,

le s teboj dženetskih vrtov hurija bom mila.

 

Nisem več deklica mala,

nisem od očeta prekmalu se ločila!

Lažejo!

Nisem, nočem, ne morem biti tvoj angel navdiha mili,

le duh poželenja v viharju, strast ponese med oblake stvarja,

a prehitro iztekle brezskrbne ure najine so se ljubezni,

od karavane do karavane širijo se šepetanja,

da zbira velika vojska džavrov se prekleta,

da krvava vihra se obeta

kot veli nam naša šega beduinska;

krik moj v bitki vlil ti bo poguma

raje pomorila bi otroke svoje,

kot brezsrčnemu trgovcu jih prepustila,

a negovala ranjene bom brate

in umirajočim delila mazilo bom poslednje.

 

 

ŠAHIDI

Prek puščave razleglo ranjene se je zveri rjovenje

med Mekanci plazi maščevanje se pritlehno,

zbral je Abu Sufjan prapore preštevilne,

rogajo se maliki bogokletno.

 

Naš obračun z Mekanci ni Medincev briga,

zato ne skrivamo za zidovi se Jasirba,

boj sprejeli bomo na klančini,

ne bojte se, Alah vodi nas šahidi!

 

Bratje, ni slajšega opoja čaše

kot pozlačeni ročaj je damaščanke;

srce v strahostrastju naj trepeče

bolj kot v objemu ljubice goreče.

 

Namršči se obrv, meč naj obmiruje,

korak okoli, hladno udari v noči,

rezilo leskeče se v temini.

Ne plaši se, če hočeš plesati z džini!

 

Dvignite se k luči,

borite se na resnice poti,

ne bomo živeli več v džahiliji,

za menoj, svobodni beduini!

 

Z menoj v postavi ste zveličani,

naj vašo čast objame roj angelov presvetlih,

a v grehu in zločinu boste ponižani,

tako veli naš Učenik v nebesih.

 

A njihov obraz ne prepozna postave,

ob prvem soncu razblini njihova se moč kot oblaček pene.

Zalučaj kopje v trhlo srce malika!

Podganja kri po svetu se bo razkropila!

 

A kdor ne uzre naših mest marmorja beline,

zlate strune mu bodo napenjale dženetske hurije,

a ne pozabite, razum vlada svetu tvari,

džehenema strašnega vedno so odprte dveri.

 

Ne preostane drugega nam bratje, kot da se borimo,

krvavo pot utremo si iz džahilije,

le kdor skusi v temini noči bodal ostrino,

obeta si lahko napev srca hurije.

Alahu akbar!

Alahu akbar!...akbar…akbar…akbar!

 

UHUD

Mogočna gora Uhud se vzpenja nad vojskama,

vojščaki bojne vrste so strnili na ravnini,

a nad vrhom gore krila zgrinjajo ujede,

v dolini čakajo svoj dan žuželke.

 

Povelje v tišino se zareže,

zarojile so puščice skozi puščavski veter,

v vihar zaplapolale so zastave,

jekla peklenski trušč preglasil je vojščakov vzklike.

 

Bore se hrabro bratje Muslimani z vojsko preštevilno,

upognejo se džavrov vrste, pod točo puščic z vzpetine,

dvigajo zastave v vetru prave vere se ponosno,

išče Prerokovo oko v tuji vojski vrzeli skrite.

 

A preslišali so Muslimani Prerokovo previdnost milo,

zlato tele jih je premamilo,

udari za hrbet Abu Sufjan s konjenice silo.

Alahova volja res je neizprosna.

 

Zavel je hudournik puščavskega naliva,

na gori puščavski pesek kri zaliva,

ležijo bratje s prerezanimi goltanci,

brez jezdecev v diru rezgečejo črni vranci.

 

Za zid Medine položila Preroka je Alahova sila,

kri v puščavskem pesku je mezila,

pred zaprtimi vrati Jasirba Mekanci so obstali,

da se vrnejo, se v veter so zakleli.

 

Opoj zmagoslavja Mekance kliče,

naj podajo se med mrliče,

nosove, ušesa in glave cele se otema

na suku Meke maščevalcem bodo uteha.

 

»Žrtve Badra zdaj so maščevane!«

kričijo vdove maščevanih besne.

Kri cedijo zaščitnikov Preroka jetra izkopana,

dokler žarek večerne lune ne poleže krvavostrastja.

 

KAHIN PUŠČAVSKI

Ojej, koliko je mrliških mask v puščavi,

le kaj stori človek v nasladi,

a moje obleke ne bo pokapala tuja znojna sraga,

jagnje božje uteha mi je draga.

 

UJETNIK

Sreča kriva zapustila me je za zidovi Jasirba,

iz smrtnih ran odteka mi življenja reka,

beli angel s krili nad menoj se sklanja

Mohamedova sledbenica, zagotovo še devica.

 

V Meki bučno rajanje sedem dni bo dolgo,

saj z mečem opravili so z islama nadlogo,

opoj tekel bo v potokih

in žar gasil strasti v plamenih.

 

A oni so še vedno tu

in jaz med njimi,

Oni, ki želijo spremeniti srca naravo,

a sij mesečine ne prežene volkodlaka njihove božjasti.

 

A vse, kar veljavo ima; je vonj naslade slepe,

kipenje krvi do groba bratske je prisege,

le žar opoldanskega sonca razblini praznih besed privide.

Res velika njihova je zmota.

 

A gora Uhud tam stoji mogočna

in ona je ob meni, z roso jutranjega vrta v očeh,

še naprej maziljena je moja smrtna bolečina.

Prerokovi verzi, dotiki njenih uteh.

 

»Tak, odrobite mi že glavo!«

tiho kričim v vročici.

»Alah pomaga pri vseh bolestih,«

pomiluje me po upadlih licih.

 

»Nič takega kot je Alah, ne obstaja,

le postava naših dedov zame je veljava.«

Položila dlan je na moje čelo z znojem orošeno:

»Z Njegovim blagoslovom milim, vse bo odpuščeno.«

 

»Ne, nočem Mohameda, niti njegovega Alaha,

hočem v puščavo, med sipine,

raztrgajo naj me šakali in hijene,«

na vratu se mi napnejo žile.

 

»Vsakdo mora se roditi,

kot vsakdo mora umreti

in vsakdo mora Alaha sprejeti,

če ne zdaj, pa ob smrtni uri.«

 

»Ne, nikoli! Roke stran od mene, hotnica ti prekleta!

Prav taka si kot druge, ki naslada mika jih poltena!«

Iz mojega srca zaslišal se je glas pelina:

»Stran, vlačuga blodna!«

 

A ona je še vedno tu poleg mene

zrejo vame njene oči orošene

moje telo lahno ovila je temina,

naj razsekajo me Muslimanov meči,

da več ne prebudim se, moja želja je zdaj edina.

 

SVETOHLINEC

Svetohlinec, hipokrit, licemer,

malik krušnih drobtin tvoj veliki je brat

na tvoj mračni oltar krvaveče srce je položeno,

meč razdora tvoja je mrliška ost,

seme plevela še naprej bo klilo

in resnice rezilo večno v prazno bo kosilo.

 

A vedi hipokrit, ko kamen prvi boš zalučal,

večno sonce tvoje prsti ne obsije,

dokler šejtan prevare vedno znova tvoj vrt zalije

pleve zla bodo vedno znova klile,

njegov napev sladak, mrtev hlad tvojega bo groba.

 

UČENEC

Večer v puščavi,

pod zvezdnato nebo mehka me preproga nosi.

Zvezde, zvezde,

v vas zapisana je pot usode,

karavane vodite na rob puščave,

mornarje na morju do varnega pristana,

a trepeče je moje srce beduinsko;

kje moja zvezda si vodnica,

da srce našlo vodo bi izvirsko,

kod izvira življenja reka?

A mene še naprej vodi mesečina.

 

Daleč sežejo govorice o novi veri

in o Preroku velike modrosti.

Predenj stopim, najdem ga v mošeji,

Njegovo veliko srce bije za zablodele v nočni temi,

besede Alaha rajski potok so zapuščene duše žeji.

 

Skloni nadme se Njegova veličina

Njegov pogled mi blago kima.

Hlastno razložim mu mojega srca tegobe.

»Prerok moj dragi,

moja duša zgubljena je v puščavi,

kako mi pravo smer je najti?

Ali naj se z napuhom učenosti dičim,

ali naj v preproščini polje svoje obdelujem?

Naj predam se uboštvu zaprašenih cest,

ali naj živim v udobju svetlih mest?

Naj me vodi hrepenenje po nasladi,

ali naj kalim se kleno v puščavi?

Ali naj še naprej za svobodnim soncem hodim,

ali naj med vrste islamskih vojščakov stopim?

Vladate nam po resnici, modrosti in postavi,

vdani služabnik ume ste, moj Prerok blagi,

a ko zavihtite na vašega se Alsakba,

ko zagledam v vaši roki meča lesketanje,

Alaha mi, zajame me strahospoštovanje,

zato nadejam vašega se svetovanja.

 

Mladi mož, On vse vidi in vse razume,

včasih moramo osupniti pred njegovim delom,

a Njegova volja se spreminja,

svojega dela prepustil ni mrtvakom,

razberite modrosti si iz vprašanja,

mladi mož, ste že kdaj ljubili se z dekletom?

 

Tišina, stojim pred veliko postavo

Njegove oči budno me motrijo,

ne drznem si vprašanja zastaviti ponovno.

 

DŽEHENEM

Veslam, obliva me spokojno morje,
bič zapoje!
Zaskelijo me srage znojne,
sklonim glavo pod težo vesla,
zaslišim korakov škripanje,
moram veslati dalje.

O Alah,
le zakaj je moje srce z grehom obteženo,
da zrem zdaj v nebo zatemnjeno?
Veslam dalje, proti obzorju južnih zvezd,
nikdar več ne uzrem luči svetlih mest.
Zaslišim korakov škripanje,
sklonim glavo, moram veslati dalje.

 

PRILEŽNICA

Vse, prav vse bi ljubila

žene in moške z ljubeznijo bi obdarila,

a za tatu srca mojega najbolj vroče bi koprnela.  

 

Nosi me v snu mesečina,

da prebudim v milem se jutru dženetskega vrta,

kjer nazaj bi dobila njihova sleparska srca.

 

Stopam skozi peščene viharje,

sanjam skozi oči priprte,

da mine mlado telo in moje posvetno življenje,

kot en dan usode deviške je hurije.

 

ZEKAT

Kdor prebudi se ob svitu zarje,

pravico ima podati se na pot svetlobe,

sam, s prijatelji ali z družico;

za brata razgalimo našo svetlo ramo,

da gnusno licemerje

iz mrtve trohnobe krvosramja ne bo več klilo

in dokler zlih džavrov po svetu bo hodilo,

zekat se bo darovalo.

 

HADŽ

Blesteče strehe v soncu Meke,

besede Alaha izgovorjene,

močnejše od damaščanke so jeklene.

Zastav Bizanca polno je obzorje,

a niso sovražne križanih praporov mi legije,

oni so že pod križem izgubljeni,

njihovih duš daleč je premalo,

da trdo srce jih ne bi premamilo

in jih v črno smrt pahnilo

in vse se znova ponovilo.

Alahova volja v besedi sproti se zapiše,

med licemerjem, tiranijo in razvrata propadom

zares tenka črta se nariše.

 

Tja kamor se jaz podajam,

tam trpljenje je še strašnejše

kot pozna ga človeška duša,

bolečina je še hujša,

sovraštvo bolj nizkotno

a ljubezen še močnejša

in naslada bolj mesena;

strast še slajša in bolj silovita,

tam razuma teče bistra reka,

ker tam doma lepota je nebeška,

a komur mrtvo telo pod križem se ne zgrudi,

tam zagotovo ničesar za iskati nima,

saj tudi kamen svoje sanje ima.

 

SLOVARČEK ARABSKIH IZRAZOV

Alahu akbar:   Bog je velik

džahilija:        čas nevednosti pred islamom

džehenem:       pekel

dženet:            raj

džini:               demoni, zli duhovi, prikazni

džavri:            sovražniki, sovragi, neverniki

hadž:               romanje v Meko. Ena od temeljnih zapovedi islama

hurije:             rajske device

Isa:                  Jezus

Jahja:              Janez

Jasirb:             Medina

kahin:              predislamski mistik

rakat:              priklon med obredno muslimansko molitvijo. Ena od temeljnih zapovedi islama

suk:                 tržnica

šahid:              mučenik, mučenec

šejtan:             hudič, satan

uma:                muslimanska skupnost vernikov

zekat:              davek, miloščina za revne pri muslimanih. Ena od temeljnih zapovedi islama.

 

OPOMBE

 ¹Hadidža: Mohamedova prva žena.

²Ajša: Mohamedova mlada žena.

Marko Vitas